Od prvih pik do Šepeta srca: Moja pot do mandal

Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Leto 2017. Jaz, še zaposlena, brskam po spletu in nenadoma – mandale. V tehniki dot painting. Bile so kot majhni svetovi, polni harmonije in čarobnosti. Takrat se mi je porodila tiha želja: “Ko se bom upokojila, ko bom imela čas, bom poskusila tudi jaz.” Nisem imela nobenih risarskih izkušenj, a nekaj me je neustavljivo vleklo k tem pikicam.

Januarja 2018 je prišel težko pričakovani čas upokojitve. Z njim pa tudi nova poglavja. Kupila sem akrilne barve, platno in čopiče. Takrat pri nas še ni bilo pravih orodij za dot painting, zato sem se znašla po svoje – iz čopičev sem odstranila ščetine in ustvarila svoje prve “pikice”. Pripravljena sem bila, da me obišče navdih.

Prvi poizkusi na lesenih kvadratkih so bili, milo rečeno, “zanimivi”. Morda celo porazni. A namesto da bi me to odvrnilo, je moje navdušenje raslo iz dneva v dan. Bila sem kot otrok, ki odkriva nov svet. Povezala sem se s tujimi spletnimi skupnostmi, kjer sem našla dragocene nasvete in podporo. Vsak dan sem se učila nekaj novega.

Februar, marec, april so minili v znamenju pik. Maja pa se je zgodil prelom. Ustvarila sem toliko mandal, da sem se odločila – poskusim jih ponuditi svetu. Joj, kakšen podvig je bil to! Jaz, ki sem se vedno raje skrivala v ozadju, sem se morala izpostaviti. Spominjam se svoje prve stojnice v Kopru. Trema, pričakovanje, upanje. In potem – navdušenje! Ljudje so se ustavljali, občudovali moje mandale, jih kupovali. Njihove besede, da so moje mandale nekaj posebnega, da izžarevajo posebno energijo, so bile kot balzam za mojo dušo. Hvaležnost in občutek, da sem na pravi poti, sta me preplavila.

Od takrat naprej se je moje ustvarjanje razmahnilo. Platna so zamenjali lončki, steklene in lesene ogrlice, kamni, marmorne plošče… Svet pik je postal moj svet. Kupila sem si prvo „orodje“ za ustvarjanje pikic, ki so pripotovale celo iz Kanade in jih uporabljam še danes.

Septembra 2018 sem odkrila tečaj pikcanja mandal v Sloveniji. Čeprav sem ustvarila že več kot sto mandal in jih večino tudi prodala, sem še vedno čutila, da nekaj manjka. Da nisem dovolj dobra. Kljub pohvalam, ki sem jih prejemala, je bil tisti mali dvom še vedno prisoten. Odločila sem se, da grem na tečaj. Ugotovila sem, da potrebujem le vajo, vajo in še enkrat vajo. In da moram zaupati svoji intuiciji. Pridobila sem samozavest, ki mi je dala krila.

Od takrat je moja ustvarjalnost poletela v višave. Sledile so razstave, uspešna prodaja, predvsem pa neizmerna hvaležnost. Hvaležnost za vsako prodano mandalo, za vsako lepo besedo, za vsako pohvalo. Hvaležnost za znanje, navdušenje, veselje, navdih, za možnost ustvarjanja. Za to, da sem našla svoj dih in izdih v svetu pik. In zgodba se nadaljuje…